Kako prisrčne so bile in kako lepo je bilo videti babice in dedke, ki so to spuščali vsak večer in dvigovali vsako jutro. Prav spominjam se ropota, ko so se rolete spuščale ali dvigale in z njimi je bila pričarana tista domačnost, ki je danes skoraj ne poznamo. Vedno mi je bil všeč določen ritem življenja, da je družina imela nekaj kar je bilo vsakdanje, kajti ravno to šteje v spomine in če so pri meni to bile rolete, štejejo one in z ponosom bi jih imela tudi na svoji hiši.

Res, da so bile občutljive in si z njimi mogel ravnati res previdno, hitro so ti ostale na sredini okna, če si jih prehitro dvignil ali spustil, za te rolete si si mogel vzeti čas in z njimi ravnati počasi. Enkrat sem spala pri babici in se je spustil večer, ker sem hotela prehiteti babico, da bi jaz spustila rolete sem bila prehitra in seveda sem jih zataknila. Kako sem se ustrašila, kajti vedno mi je govorila naj ne tikam rolete, ker se lahko pokvarijo. No pa sem tam, sem si mislila, nekako se v tej situaciji nisem znašal in namesto, da bi nežno roleto potegnila nazaj gor, sem čakala kaj bo naredila babica. Saj veste babice, malo bolj grdo pogledajo in že te imajo spet najrajši.

Tako je roleto počasi dvignila gor in potem spet nazaj dol. Ni pa bilo samo to, ker je vedela, da bom to še kdaj poskusila, me je naučila, kako rolete dvigujem in spuščam, tako da danes znam in danes, ko imam svojo družino, če grem v njeno hišo, kjer nje več ni in ko spustim rolete se še kako spomnim na njo, ko me je to učila. Takrat postojim in si vzamem čas za rolete, ker me je tako naučila babica.

 …