Kar nekaj časa sem živela, kot so želeli drugi. Ker nikakor tega nisem videla in sem se zvečer počutila v redu če sem čez dan naredila vse, da so bili vsi zadovoljni, sama pa si nisem bila pomembna, dokler nisem omagala in takrat sem vedela, da je osebnostna rast tista, ki me lahko reši. Danes rečem, da mi ni bilo lahko, kajti toliko let živeti za druge in delati kar si drugi želijo in nato začeti gledati nase, sem se počutila kot egoist in prav ta osebnostna rast je bila zame težka pot.

Prav spomnim se dni, ko sem se zbujala in ko sem planirala dan, sem ga planirala za druge, ko pa sem to morala dati stran in pomisliti nase, to je osebnostna rast, je moj dan ostal prazen. Enostavno nekaj časa nisem vedela kaj sploh naj delam. Prav tako pa sem se počutila grozno, ker nisem delala za druge. Potrebovala sem ogromno časa, vendar se nisem dala. Lahko rečem, da je osebnostna rast težek zalogaj, kajti kar naenkrat opaziš, da ljudi katerim si posvetila dneve ni več okoli tebe. Sprva si misliš, kako so te lahko kar naenkrat zapustili, potem pa ugotoviš, da jih nikoli pri tebi sploh ni bilo, vendar si bila vedno samo ti pri njih, osebnostna rast ti da novo življenje in spoznanja mogoče niso prijazna, so pa streznitev samega sebe.

Spomnim se, da sem večkrat jokala, kajti osebnostna rast zame je bila težek oreh, kajti mene do sedaj ni bilo. Jaz sem živela življenje drugih in ko sem morala to končati, me enostavno ni bilo. Nisem vedela kdo sem, kaj sem, kaj bi rada počela, s čim bi se rada ukvarjala?

Danes vem, da mi je osebnostna rast prinesla srečo, da živim polno življenje in sem srečna, ker se poznam in vem kdo sem in kaj sem. …