Že nekaj časa sem brez dela, prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Kaj narediti. Biti še doma s tisto bedno socialno podporo ali poiskati službo. Saj ni slabo bit doma cele dneve, pa še denar dobiš zato, samo postaja dolgčas.

Dopoldnevi nikakor ne minejo. Draga v službi, prijatelji v službi, nikjer nobenega, sam se potikaš naokrog. Tako, da grem v lov na službo. In to tako, državno, samo zaradi delovnega časa, denar niti ni toliko pomemben. Več mi pomeni čas kot denar. Vedno sem govoril, še ko sem imel lokal, da ko bom velik bom poštar. Nekako mi uspe, seveda s pomočjo moje drage, priti do kontakta, da se začnem pogovarjati za službo poštarja. Še ta sreča, ravno v tem času je bilo povpraševanje po poštarjih izredno veliko, pa še poštarska izobrazba ni bila obvezen pogoj za sprejem v službo. Tako se po telefonu vse dogovorim, po pošti pa še pošljem svoj življenjepis.

Zdaj je potrebno samo še počakati, da me pokličejo na razgovor. Skoraj sem že pozabil, da sem oddal prošnjo, ko nekega dne zazvoni telefon. Neznana številka. Skoraj nikoli se ne oglašam na številke, ki jih nimam shranjene v imeniku, pa mi nekaj ni dalo miru in stisnem zeleno tipko na telefončku. Na drugi strani se oglasi prijazna gospa in mi pove, da sem bil izbran za delo poštarja na naši pošti v mestu in da imam naslednji ponedeljek še zaključni pogovor in naj se zglasim pri njih na upravi podjetja. Odlično, si mislim. Hitro še skočiva na mini počitnice, saj potem ne vem kako bo z dopustom. Težko bo, ko prideš nov v nek kolektiv, vedno si zadnji na vrsti. Ponedeljek, razgovor. Sedimo v veliki sejni sobi in se pogovarjamo.

Pogodba o delovnem razmerju podpisana, začnem naslednji dan. Tako sem postal poštar. …