Nikoli si nisem upala na jadrnico, ker sem imela težave, da mi je pri pozibavanju postalo hitro slabo. Tako sem se izogibala vsemu, kjer bi lahko bilo pozibavanje. A nikoli ne reci nikoli, kajti spoznala sem fanta, ki je imel jadrnico. Ko mi je to povedal, sem takoj vedela, da je samo vprašanje časa, kdaj bom šla na jadrnico, saj drugače ne bo šlo.
Ne moreš imeti partnerja, ki ima jadrnico in mu ta pomeni skoraj največ, ti pa nočeš z njim na jadranje. Moram priznati, da sem nekaj dni pred jadranjem bila v stresu, ker me je bilo tako strah, kako bom jaz to prenesla. Čeprav me je partner tolažil, a sama sem točno vedela, kako hudo je, če ti je slabo. Ko je prišel ta dan, da sva šla na jadranje, mi je bilo prav slabo od vsega tega.
Nisem imela izbira, tako sem se vkrcala na jadrnico in potovanje se je začelo. Ker sem vedela, da moram biti mirna in sproščena, sem si to tudi neprestano govorila. Ko je minilo prvih pol ure, sme bila presrečna, da mi še ni bilo slabo. Počasi sem pozabila na vse skupaj in se imela lepo.
Še danes ne morem verjeti, da mi na jadrnici ni bilo slabo. Je pa res, da sva imela res lepo vreme in je bilo zelo malo pozibavanja. Na jadrnici sem preživela kar 5 dni. Od takrat naprej se jadranja ne bojim več, ker vem, kako zelo se imaš lepo. Ni lepšega občutka, ko lahko jadraš od mesta do mesta in vsa mesta vidiš iz morja na kopno. To je meni bilo najlepše.