Zagotovo ste že videli, kako srečni so starejši ljudje, ko imajo doma domačo žival, na katero so precej navezani. Pri nas doma moja starša nista imela psa, ker ga moja mama ni želela, oče pa si ga je zelo želel, ker se je vsak dan sprehajal in tako bi z njim lahko bil tudi kakšne kuža.
Imela sta samo muco, ki jo je mama imela rajši kot oče, bila je njena ljubljenka. Ko sem enkrat mamo na samem vprašala, ali bi vseeno očetu lahko kupili manjšega psa, je bila proti. Potem pa sem jo postavila pred dejstvo, da tudi ona ima svojo muco in da vsi vemo, da je le njena, zakaj potem oče ne bi imel psa.
Končno se je omehčala in je rekla, da mu psa lahko kupimo. Že naslednji teden sem mu kupila majhnega psička in da na presenečenje prinesla v dnevno sobo, kjer je oče prebiral časopis. Ko je zagledal kužka, ga je božal in se z njim pogovarjal. Videli smo, da misli, da je kuža moj in da ga bom sedaj odnesla. Vprašal je za ime in takrat sem rekla, da kuža še nima imena, ker ga bo dal on, ker je kuža njegov.
Dobil je solzne oči, kako srečen je bil. Še isti dan je kuža dobil ime, posteljo, posodo za hrano in šel na prvi sprehod.
Ko ga danes vidim, kako srečno gre moj oče na sprehod in da je dobil lažji korak, odkar ima kužka, vem, da sem naredila prav. Mama pa se je tudi sprijaznila, ker je videla, da z njim ni prav nič dela in da je stanovanje prav tako čisto, kot je bilo prej.